Po zrušitvi stavbe Rana Plaza v Bangladešu leta 2013 je več kot 200 mednarodnih podjetij iz tekstilne industrije in sindikatov ustanovilo sporazum »Accord on Fire and Building Safety«. KiK je bil drugo nemško podjetje, ki je pristopilo k temu sporazumu, katerega cilj je izboljšanje požarne varnosti, električne varnosti in varnosti stavb v tovarnah. Vsi podpisniki so sporazumu prijavili svoje dobaviteljske tovarne v Bangladešu ter se zavezali, da jih bodo pri izvedbi potrebnih sanacijskih ukrepov podpirali tako strokovno kot finančno. Spoštovanje in izvajanje zahtev sporazuma redno spremljajo neodvisni nadzorniki.
Sporazum bi se moral v Bangladešu izteči 31. maja 2021, vendar je bil začasno podaljšan za tri mesece. Kako se bo nadaljeval po avgustu, za zdaj še ni jasno. Nadine Reifenrath, vodja družbene skladnosti (Social Compliance) v okviru področja družbene odgovornosti podjetja (CSR) pri KiK-u, pojasnjuje trenutno stanje pogajanj in poudarja pomen takšnega sporazuma.
Gospa Reifenrath, sporazum bi se moral izteči 31. maja, vendar je bil začasno podaljšan za tri mesece. Kaj je botrovalo tej odločitvi?
Sporazum je bil vedno časovno omejen, saj je glavni cilj takšnega sporazuma podpreti državo in lastnike tovarn pri vzpostavljanju varnostnih standardov ter njihovem dolgoročnem ohranjanju. Nadzor in zagotavljanje skladnosti je zato treba sčasoma prenesti na vlado in nacionalne organe.
Industrija v Bangladešu zdaj meni, da je ta cilj dosežen in da zunanjih nadzorov ne potrebuje več. Zato je bil ustanovljen Svet za trajnost tekstilne industrije (RMG Sustainability Council – RSC), ki je v praksi že prevzel naloge sporazuma.
Kljub temu obstajajo pomisleki, da vzdrževanje doseženih standardov ter izvajanje potrebnih sprememb v tovarnah brez zunanjega nadzora in vpliva morda še ne bo potekalo povsem nemoteno.
Zakaj je veljavnost takšnega sporazuma časovno omejena?
Sporazum je bil vedno časovno omejen, saj je glavni cilj takšnega sporazuma podpreti državo in lastnike tovarn pri vzpostavitvi varnostnih standardov ter njihovem dolgoročnem ohranjanju. Nadzor in spoštovanje standardov je torej treba sčasoma prenesti na vlado in nacionalne organe. Industrija v Bangladešu zdaj meni, da je ta točka dosežena in da zunanjih nadzorov ne potrebuje več. Zato je bil ustanovljen RMG Sustainability Council (RSC), ki je v praksi že prevzel delo sporazuma. Vendar pa obstaja zaskrbljenost, da vzdrževanje in izvajanje potrebnih sprememb v tovarnah brez zunanjega vpliva še ne bo potekalo brez težav.
Torej lahko rečemo, da je sporazum izpolnil svoj namen in ni več potreben?
Od RSC prejemamo opozorila o pomanjkljivostih v tovarnah, na katere nato neposredno opozorimo tovarno in zahtevamo takojšnje odpravljanje nepravilnosti. Če pomanjkljivosti niso odpravljene po treh opozorilih, je tovarna izključena iz sistema RSC.
Nov sporazum brez pravne zavezujočnosti bi verjetno povzročil nazadovanje težko doseženih standardov, prizadevanja za izboljšanje varnosti stavb pa bi oslabela. Vendar menim, da bo treba prihodnje sodelovanje bolje uskladiti z lokalnimi deležniki. Na tem področju je potreben drugačen način razmišljanja. Spremembe namreč ne bi smele biti uvedene zgolj zaradi izpolnjevanja zunanjih zahtev. Lastniki tovarn morajo prepoznati, da gre na koncu predvsem za njihovo lastno varnost in za varnost njihovih zaposlenih.
Katere konkretne razlike obstajajo med RMG Sustainability Council (RSC) in Accordom?
RSC, nacionalno združenje predstavnikov delavcev, mednarodnih kupcev in bangladeškega združenja proizvajalcev oblačil, je bilo ustanovljeno lani. V predhodni pobudi Accord bangladeško združenje proizvajalcev oblačil ni sodelovalo v pogajanjih. Druga pomembna sprememba je, da je bil sekretariat Accorda preseljen v Amsterdam, da bi lahko vzpostavil mednarodni Accord tudi v drugih državah, na primer v Pakistanu ali Indiji. Glavne naloge sekretariata so spremljanje in zagotavljanje izvajanja zahtev Accorda. Pomembno je, da se ne opusti pravna zavezujočnost sporazuma ter da lahko sekretariat Accorda svojo nadzorno funkcijo opravlja neodvisno.
Zakaj bi sploh morali proizvajalci, dobavitelji in trgovci skupaj sodelovati pri iskanju rešitev? Ali to ni naloga lokalne politike?
Podobna razprava trenutno poteka tudi glede zakona o skrbnem nadzoru v dobavnih verigah. Seveda podjetja nosijo določeno odgovornost za svojo dobavno verigo, saj pri svojih dobaviteljih oddajajo naročila. Vendar pa bodo trajnostne spremembe mogoče le, če bo posamezna država zagotovila ustrezne osnovne pogoje oziroma bo podjetja vsaj podpirala pri nadzoru nad izvajanjem predpisov.
Mednarodna politika bi morala na morebitne kršitve človekovih pravic na splošno odločneje ukrepati. Podjetja namreč ne morejo prevzemati nalog, ki sodijo v pristojnost države. Temelje za trajne izboljšave morajo postaviti vlade same. To predvidevajo tudi Vodilna načela Združenih narodov za gospodarstvo in človekove pravice, ki jih je razvil posebni poročevalec OZN John Ruggie. Podjetja so dolžna spoštovati človekove pravice, odgovornost za njihovo varstvo pa nosijo države.
Katero rešitev bi KiK prednostno izbral?
Bangladeš je bil v zadnjih letih v središču mednarodnega sodelovanja. Vendar pa opažamo tudi veliko potrebo po ukrepanju v Pakistanu in Indiji. V teh državah je treba na splošno izboljšati standarde varnosti stavb in delovnih pogojev, kar pa je mogoče doseči le s skupno pobudo vseh deležnikov.
KiK je pripravljen podpisati pravno zavezujoč sporazum, katerega določbe bi bilo mogoče posamezno uveljavljati. Sporazum bi moral biti pod neodvisnim nadzorom in usmerjen v širitev na druge države, zlasti na Pakistan.
Konec maja je v tovarni Al-Awwal v Karačiju v Pakistanu izbruhnil požar. Na srečo pri tem ni bil nihče poškodovan. KiK je to tovarno že julija 2020 odstranil s seznama svojih varnih dobaviteljev. Ali lahko pojasnite, kako lahko pride do takšne izključitve in zakaj se takšni požari še vedno dogajajo?
Številne pomanjkljivosti na področju požarne varnosti so posledica neustrezne izolacije električnih napeljav. Kratki stiki lahko zelo hitro povzročijo požar.
Že januarja 2017 smo v Pakistanu na podlagi načel Accorda vzpostavili lastno pobudo za varnost stavb in s tem več tovarn zaščitili pred požari in zrušitvami.
Naš cilj je vedno podpirati tovarne pri izboljševanju varnosti stavb, odpravljanju pomanjkljivosti na področju požarne varnosti ter izboljševanju delovnih pogojev, bodisi s finančnimi sredstvi bodisi z našim strokovnim znanjem. Vendar pa obstajajo tudi primeri, ko lastniki tovarn kljub večkratnim pozivom in opozorilom pomanjkljivosti ne odpravijo. V takšnih primerih nam žal ne preostane drugega, kot da prekinemo sodelovanje z dobaviteljem.
Ali bo nemški zakon o skrbnem nadzoru v dobavnih verigah vplival na razpravo o naslednici organizacije Accord?
To bi lahko pri podjetjih spodbudilo drugačen način razmišljanja, kar bi posledično vodilo k večji podpori takšni pobudi. Združenje blagovnih znamk (Brand Association), ki združuje sodelujoče znamke v okviru Accorda, trenutno beleži razmeroma nizko pripravljenost podjetij za podpis novega sporazuma. Pri prejšnjem prehodnem sporazumu (Transition Agreement) pa je bil odziv precej bolj pozitiven, saj ga je podprlo več kot 80 % sodelujočih.
Veselilo bi me, če bi se tudi več drugih podjetij zavzelo za mednarodni in pravno zavezujoč sporazum, saj takšno članstvo neposredno prispeva k izpolnjevanju obveznosti, ki izhajajo iz nemškega Zakona o skrbnem nadzoru v dobavnih verigah.
